Dr. Marjan Fabjan, ki je že leta 1992 odprl svojo ambulanto za estetsko kirurgijo, svoje delo vidi kot "pomoč tistim, ki niso zadovoljni s svojo samopodobo in se težko sprejemajo takšne, kot so".
%20(1).png)
Lepotni kirurg dr. Marjan Fabjan, ki ima danes klinike v Ljubljani, Kranju, Celju, Ankaranu in Novi Gorici, stike ohranja tako s slovenskimi in italijanskimi strankami, kakopak verjame v pomen estetske kirurgije. Pravi, da večinoma k njim prihajajo z realnimi željami, zato je le nekaj odstotkov posegov, ki jih zavrnejo. To se zgodi v primerih, ko stranke pričakujejo, da bodo z operativnim posegom rešili vse življenjske probleme. Prav želje po pomlajevanju, brisanju časa na obrazu in telesu ter drugi lepotni posegi do neke mere v družbeni resničnosti ali vsaj v njenem delu postajajo vse bolj sprejemljivi. Izhodišča ne gre iskati v medicini in tehnologiji, temveč deloma tudi v narcistični sodobni družbi zahoda. A kaj o tem meni insajder, lepotni kirurg?
Lepotna kirurgija ni edino orodje za doseganje kulturnih idealov lepote, zgodovinsko in kulturno namreč poznamo različne prijeme in posege za njihovo doseganje. Kot na primer kitajsko prevezovanje stopal, podaljševanje vratov v Burmi, tetovaža obrazov … Ne nazadnje merilom kulture sledimo že z odstranjevanjem dlak in podobnim. A kar lahko opazimo, je, da so v zadnjih desetletjih na Zahodu vse bolj običajni, pogostejši in sprejemljiv del za doseganje kulturnih norm postali medicinski postopki. Le pri nas je to v zadnjem času nekaj novega, saj so si v času Jugoslavije lepotne operacije lahko privoščili le najbolj privilegirani. Na zahodu pa te že dolgo niso tabu in nič novega. Prve lepotne operacije, ki jih lahko najdemo v literaturi in ki govorijo o rekonstrukcijah nosu, na zahodu segajo v leto 1500.Pri nas se je to spremenilo po osamosvojitvi, s spremembo sistema, prišla je ponudba zasebne prakse in vstopila je ideologija, da nismo vsi enaki. To je bilo drugače od prejšnjih časov, ko je veljalo, da smo vsi enako lepi ali grdi. Po drugi strani pa smo bili vsi enakovredni, zdaj, ko je prisotno močno razslojevanje, je to drugače.
Kapitalizem in potrošništvo sta tako prinesla tudi videz po meri, po izbiri, je še v vrsti dobrin tega časa. Omenili ste, da smo bili v Jugoslaviji vsi "enako lep ali grdi", pa vendar prav uporabniki lepotnih posegov do neke mere stremijo k doseganju poenotenih lepotnih družbenih kriterijev. To je drugi vidik. Govorim o pogojih, zakaj se je pri nas lepotna kirurgija sploh lahko razvila in širila. Dokler ni bilo zasebne prakse, se to področje ni razvijalo. Zdaj so pogoji, spreminja pa se tudi mentaliteta, ki je še zmeraj bistveno drugačna, kot je v Italiji. Kliniko imamo tudi v Ankaranu, kjer imamo stik s 50-milijonskim italijanskim tržiščem in tako lahko opazujemo, kako so trendi drugačni. Tam se lepotnih posegov ne skriva, pri nas o teh pacienti drugim praviloma raje ne povedo.
Poudarjate, da lepotne operacije niso več tabu, vendar to ni ravno nekaj, česar bi se morali veseliti. To, da bo uporaba lepotnih posegov v perspektivi postala nekaj običajnega, kot je danes na primer uporaba kozmetike, je problematično. V Italiji, Združenih državah Amerike, Braziliji in v Srednji Ameriki je že tako. A pri nas je tudi hoditi k psihiatru tabu, pa je normalno, da imaš svojega psihoterapevta, ki ti pomaga v življenjskih situacijah.
Ko govorimo o povečanju obsega lepotne kirurgije, se ta kaže kot posledica zahodne narcistične družbe, ki ima velike težave s staranjem, v čemer pa je mogoče prebirati tudi strahove, povezane s smrtjo? To je popolnoma drug vidik, ki je povezan s tem področjem. Odprli ste duhovni oziroma filozofski vidik. A kar je osnovni problem, ki poganja lepotno kirurgijo, je vprašanje samopodobe, lastnega sprejemanja ali nesprejemanja. To je osnovni problem, saj se večina ljudi ne sprejema.
Vendar ni to potemtakem delo za psihoterapevta in ne za lepotnega kirurga? Ko govorimo o vlogi lepotnega kirurga, se nanašam večinoma na anatomske, objektivne vidike posameznika, ki jih je mogoče popraviti. Je pa seveda nizka samopodoba in nesprejemanje sebe problem. Lepotni kirurgi smo tako del tega servisa, ki rešuje ta problem. Po mojem mnenju je za operirati le tisti, ki ga določena stvar tako moti, da ne more normalno delovati, mu jemlje veliko življenjske energije. Naš končni smisel je izboljšati kakovost življenja posameznika, mu pomagati, kar je osnovna prisega zdravnika. In ker sem kirurg, je način, kako to naredim, operacija.
Vendar je pri tem eno od ključnih vprašanj, do katere mere je v kontekstu narcistične družbe lastno nesprejemanje ali sprejemanje vezano na podobo po meri kulturnih idealov. Poudariti moramo, da ne delamo lepotic in lepotcev, čeprav res, da poskrbimo za to, da je videz posameznika bolj estetski, harmoničen, markanten. A naše bistvo je, da popravljamo napake narave ali poškodbe. Dopolnjujemo to, kar posamezniku narava ni dala, in ga tako naredimo bolj celovitega.Če ponazorim s primerom: dekle pri 20 letih, ki nima dojk. Vemo, da je nehala rasti in se razvijati, a njena postava na tak način ni ženstvena in se zato tako tudi ne more počutiti. Ali pa ženska po dveh porodih, ki ima povešene prsi, pa ni treba, da jih ima.
V primerih, ki ste jih omenili, se izrisuje še en vidik lepotne kirurgije, ki vzpostavlja oz. podpira atribute privlačnosti ženskega telesa, oblikovane skozi pogled drugega, skozi sprejete norme o utelešenju ženskosti. Ni nujno drugega, večina dela to zase. Gre za ponotranjeni pogled drugega oz. družbenih norm o spolu, vidnih tudi navzven, na podlagi katerih dojemamo tudi sebe. Pogled, zaznavanje nikoli ni le osebno, je tudi družbeno pogojeno. Nihče me ne bo prepričal, da se ženska lahko počuti žensko brez dojk, kot se tudi moški ne more počutiti moškega s tricentimetrskim penisom.
Lepotna kirurgija je simptom naše (narcistične) družbene resničnosti, kaj menite? Potrošništvo ima zagotovo pri tem svojo vlogo. Dosegljivost in ponudba sta naredili svoje.
Pri lepotni kirurgiji imamo na tak način opravka s postnaravnim oziroma postčloveškim, saj tehnologija in medicina posežeta v naravo. Človeštvo je še vedno na stopnji pogojevanja, pogojnega sprejemanja, kar pa ni vezano le na estetiko. Naj bo to spol, etničnost in podobno – kot družba še vedno ne sprejemamo drugačnosti, razlikovanja. Ko bo človeštvo prišlo na raven brezpogojnega (samo)sprejemanja, potem tudi lepotni kirurgi ne bomo več potrebni, a od tega smo še daleč.
Imate izkušnje tudi z etničnimi lepotnimi operacijami? Nismo imeli teh primerov.
Po vašem mnenju je na vsakem obrazu in telesu kaj, kar bi lahko popravili? Ni lepotice, ki ne bi imela kaj za popraviti in ni človeka, ki ne bi imel nekaj lepega na sebi.
Kot pravi Sai Baba, indijski duhovni voditelj. V eni od svojih misli pravi: "Blagor ne lepim ljudem." To je milost, zakaj? To slišati od lepotnega kirurga se morda zdi kontradiktorno. A če se s tem ukvarjamo, je treba razmišljati o posledicah, ki jih ima lepota oziroma estetika. Izrazito atraktivni ljudje vse odnose s svetom razvijajo skozi svoj videz, človeške kakovosti pa so tako bistveno manj pomembne in so v ozadju. A ko se ta karta enkrat postara, so takrat ti posamezniki veliki reveži, saj izgubljajo to, na kar so vse življenje igrali in vzpostavljali odnose. Z vsako gubo tako njihova karta izgublja svojo moč, sami pa so s tem vedno bolj osiromašeni.
Številni posegi za pomlajevanje v lepotni kirurgiji govorijo o nesprejemanju staranja, gube so odveč, namesto da bi jih lahko razumeli kot zgodovino obraza. S pomlajevanjem zunanje podobe brišete čas … Ko sem govoril o Indiji, lahko omenim, da je tam star človek spoštovan in ni iz družbe izrinjen, nasprotno. Gube in drugi znaki staranja niso problem, to je znak modrosti in izkušenj. Na zahodu je to zelo drugače, stari ljudje, sploh na nekaterih področjih, so lahko popolnoma odpisani.
V kakšnih primerih zavrnete poseg? Smisel lepotne kirurgije je pomagati ljudem in če presodim, da s posegom tega ne bom mogel uresničiti, potem pacienta zavrnem. Pri čemer gre lahko za več dejavnikov, zakaj ne moremo priti do želenega rezultata. Lahko so anatomski ali drugi.
V primerih liposukcije na primer, če oseba ne bo spremenila svojega življenjskega sloga, se torej začela zdravo prehranjevati in gibati, potem posega ne izvedem, saj bi poseg sam po sebi imel učinek le kratek čas. Bistveno v teh primerih je, da oseba z našo podporo in pomočjo doseže zdrav način življenja. Druga vrsta primerov so, ko so želje nerealne na drug način, in sicer, ko se pri nas oglasi oseba s fotografijo določene zvezdnice v rokah in pove, da si želi tak nos. To je nemogoče, saj vsakemu obrazu ustreza drugačen nos. Vsi bi imeli čim manjše, a to ne gre. Že Leonardo da Vinci je določil idealna razmerja, ki še danes držijo. Se velikokrat zgodi, da se pri vas osebe oglasijo s fotografijami zvezdnic in manekenk, kot primerom, kaj si želijo? Nisem imel toliko primerov, a zame se že ve, da nisem za takšen pristop.
Lepotna kirurgija ne ustvarja družbenih lepotnih idealov, temveč v tem sledi modni in lepotni industriji ter medijem? Morda povpraševanje v tem smislu je, a tega ne bi mogel trditi za lepotne kirurge, saj so, kot sem omenil, lepotna razmerja znana že stoletja. Sam se ne podrejam tem, ki nastajajo. Iz ozkih ustnic nikoli ne bom naredil tako velikih, ki na določen obraz ne bodo pristajala.
Kje je za vas meja lepotnih posegov? Odvisno je od primera do primera. Sam vedno razmišljam, ali pacientu lahko pomagam. Nekaj je tudi odvisnikov od lepotnih operacijah, čeprav je pri nas tega sicer zelo malo, drugače pa je s tem že v Italiji.
Kako je z razmerjem operacij med ženskami in moškimi? Med operacijami, ki jih naredimo, je le 10 odstotkov moških. So pa določene operacije, kjer je moških bistveno več. To so nosovi, štrleča ušesa in liposukcija trebuha. Pri ženskah so najpogostejše operacije dojk, liposukcije in pomlajevalni posegi. V naši kirurgiji sta dve veliki poglavji, eno je oblikovanje telesa, drugo pa so pomlajevalni posegi. A kar je pri tem treba poudariti, je, da smo ljudje prepričani, da je obraz prvi semafor naših let in življenjske energije, a to sploh ne drži. Če nekoga, ki se vam približuje, opazujete, njegove gube opazite šele pri dveh metrih, a 90 odstotkov ocene o njegovi starosti in vitalnosti ste naredili že prej. Ta je nastala na podlagi govorice telesa. Zato moramo ljudi učiti to, kako pomembna sta hoja in drža.
Kako pa je z okrevanji in z bolečinami po operacijah? Pomembno je, da pacient upošteva naša navodila. Ne da na primer teden dni po operaciji dojk dvigajo hladilnik, kar se nam je že zgodilo. Pacientki je zato počila žila in smo morali še enkrat operirati. Pridejo tudi kmalu po operaciji z zasukano protezo v dojki, kar se vedno zgodi zaradi divjega seksa, ker ne upoštevajo naših navodil. Ali pa se gredo nekaj dni po operaciji kopat v morje in se jim odprejo rane.
Motivom za lepotne operacije se torej posvečate? Motiv, zakaj pridejo k nam, je izjemno pomemben, še posebej kritična v tem kontekstu je kriza srednjih let. Kaj je bistvo te krize? Identiteta. Življenja posameznika in posameznice z lepotno operacijo ne moremo izpolniti in spremeniti, mi predstavljamo le servis. Zato obstajajo seveda tudi tisti, pri katerih z operacijo nič ne bi nič naredili, še manj kaj rešili.
Kako pa je z lepotno kirurgijo s stališča medicinske etike, da zarežete v zdravo telo? Tudi pri operaciji žolčnih kamnov je treba zarezati v zdravo tkivo.
Hvala za vaše poslano sporočilo. Kontaktiramo vas tekom našega delovnega dne.
Oops! Something went wrong while submitting the form
.svg){kind=small}
.svg)
.svg)
.png)